Trideseta so ena najlepših let. Nora mladostniška glava je mimo in ustališ se na poti, na katero te je zaneslo življenje. V službi že najdeš svoje mesto, delaš kariero, načrtuješ družino. Živiš v pričakovanju srečnih trenutkov in vsega, kar je še pred tabo.
Tudi moja zgodnja trideseta so bila takšna. Z možem sva načrtovala družino, imela sem službo, v kateri sem se dobro počutila. Pa prijatelje, potovanja, zabave – vse, kar si poželi mlado, energije polno srce.
Spomnim se, da je moje misli in pričakovanja za prihodnost takrat zelo okupirala želja po otroku. Želela sem postati mama. Z možem nama na tem področju ni šlo vse po načrtih; pripravljala sva se že na četrto umetno oploditev. Nepojasnjena neplodnost je bila takrat najin edini, a velik izziv. Kljub temu sva ostajala pozitivna in polna zagona, da streva ta oreh in si ustvariva družino.
To je bilo obdobje, ko je Shakira prepevala Whenever, Wherever, Beyoncé je bila Crazy in Love, Britney Spears pa v svojem Toxic obdobju – nekje pred dvajsetimi leti. Vse tri skladbe bi zlahka pripisala tudi sebi, le da se je ta zadnja, »toksična« zgodba, v moje življenje prikradla kot strela z jasnega: popolnoma nepovabljena, nepričakovana, nezaželena. In tako iznenada, da je povsem spremenila tok mojega življenja. Leta 2004 so mi diagnosticirali ne-Hodgkinov limfom, eno od oblik krvnega raka.
V naši družini rak nikoli ni bil prisoten. In jaz – pri 33 letih – dobim diagnozo raka. Do takrat sem bila vedno zdrava in moja zdravstvena kartoteka prazna. Verjetno si predstavljate, kakšen šok je bil, še posebej v kontekstu zaprte, pred rakom trepetajoče družbe, v kateri smo takrat živeli. Rak je bil še velik tabu in v družbi pogosto predstavljal smrtno obsodbo.
Spomnim se, kako sem sedela v ordinaciji pulmologinje, kamor me je zaradi sumljivih simptomov napotila osebna zdravnica. Ugotavljali so, zakaj tako močno in dražeče kašljam ter imam povišane vnetne parametre v krvi, čeprav nisem imela znakov prehlada ali okužbe. Zdravnica si je ogledovala tudi rentgensko sliko pljuč. Ko je sliko zataknila na tisto belo prosojno škatlo z lučko, je bila najprej dolgo tiho. Gledala je in gledala, potem pa le spregovorila. Proti meni so prihajale besede, ki jih nisem znala dobro razbrati. Omenjala je limfom, sistemsko zdravljenje, nadaljnje preiskave … Močno pa sta mi odmevali samo dve besedi: rak in kemoterapija. Dve besedi, ki zarežeta tako globoko, da vse okrog tebe obstane.
Ta trenutek prvega soočenja z rakom je zares zastrašujoč. Nisi pripravljen, popolnoma ti spodnese tla pod nogami. Spomnim se, da se bolj malo spomnim. 😊 Šumelo mi je v ušesih, v glavi … Ne vem, kako sem prišla iz ordinacije, našla avto, se odpeljala. Tavala sem po parkirišču in se poskušala zbrati. V tej meglici se je pojavilo vprašanje: komu naj najprej povem, koga naj najprej šokiram, kako naj to sploh izustim? Nikogar nočeš prizadeti; za vsakogar je to veliko prevelika novica. Odločila sem se – seveda – da najprej pokličem moža.
Zdaj težko opišem vse, kar se je potem dogajalo. Preprosto zato, ker se tistega 13. decembra 2004 in še nekaj naslednjih dni praktično ne spomnim. Imam pa v sebi še jasno sliko, kako v spalnici z možem leživa na postelji, se drživa za roke, strmiva v strop in loviva trenutek razuma. On – močan kot skala, spodbuden, poln podpore, glas razuma. Jaz – v solzah, sopihajoča, izgubljena v viharju odzvanjajoče diagnoze, strahu in brezupa.
Vedno sem bila močne volje, energična, zavzeta. V tistem trenutku pa popolnoma nemočna in izgubljena. Tistih prvih nekaj dni je bilo noro težkih. A narava vedno nekako najde pot. Poskrbi, da po šoku – ko v domišljiji vidiš celo svoj pogreb – zbereš moči in greš naprej. Postaviš se iz oči v oči z diagnozo, se zazreš v bolezen in se z njo soočiš. Sčasoma ti narava na pomoč pošlje pogum, energijo, motivacijo, zaupanje in vero v prihodnost.
Moja prelomnica je bil trenutek, ko smo prišli diagnozi do dna: izkazalo se je, da gre za limfom, ki sodi med bolje ozdravljive. Do takrat sta bila strah in negotovost tako prevladujoča, da se o bolezni niti nisem želela informirati – da ne bi kje prebrala, da je neozdravljiva in da bom umrla. Kot v kokonu sem čakala na dokončno diagnozo. Ko je prišla, so se mi odprla vrata: imam možnosti, imam upanje. Ta trenutek mi je dal tak zagon, da sem se z rakom odločila spopasti z vsemi močmi – ukrotiti in premagati tistega 11 × 8 cm velikega »hudiča«, ki mi je ležal med pljuči.
Lahko bi rekla: ta veseli dan – Kristina gre na prvo kemoterapijo. 😊 Morda težko razumljivo, a zdravljenja sem se res veselila in ga komaj čakala. Počutila sem se vzneseno, polno upanja in poguma, s pričakovanji ozdravitve. Tudi pripravila sem se: nova pižama, malo »odštekani« copati, jafa piškoti, čips, gosti sok in še nekaj sladkarij. Komaj sem čakala, da pridem na oddelek za limfome Onkološkega inštituta in da mi v žilo začne teči kemoterapija.
Prijatelj mi je takrat iz tujine priskrbel zelo popularno rumeno zapestnico Lancea Armstronga – simbol uspešnega boja proti raku. Z veseljem sem jo nataknila in je še leta po ozdravitvi nisem snela. Moja moč so bili zapestnica, moja pozitivna pričakovanja ter podpora moža, domačih, dobrih prijateljev, sodelavcev. Na vhodnih vratih mi je ob odhodu na prvo kemoterapijo spodbudo dajal tudi moj kuža, tibetanski terier Simba, s katerim sva kasneje, skozi zdravljenje, ničkolikokrat »debatirala« o tem, ali bom umrla, ali bom zmogla, ali se bom vrnila … pa tudi o tem, kako fino se imava, ker sva lahko več skupaj in greva vsak dan na Rožnik, v Tivoli in na dolge sprehode.
Spomnim se začudenja okolice, kako sproščena in pozitivna sem. Dejansko sem »na polne bombe« zgrabila izziv in se veselila, da imam možnost: odlične strokovnjake, najboljše možno zdravljenje, podporo moža, staršev, brata, širše družine in prijateljev. Pripravljena sem bila, da zmagam in se vrnem v življenje.
In potem se je začelo moje polletno onkološko potovanje – moja nova pot v najširšem smislu besede.
Imela sem srečo, da sem kemoterapije dobro prenašala: dobra kri, dobro počutje, izleti, sprehodi s Simbo, kave s prijatelji, občasne kave s sodelavci v službi. Predvsem pa odlična zdravstvena oskrba in zelo velika podporna skupnost. Mož, starši, brat, ostali domači, prijatelji, znanci, sodelavci in celoten kolektiv – z veliko razumevanja, spodbude in podpore. In, seveda, Simba – moj štirinožni terapevt.
Podpora najbližjih je zlata vredna. Premalokrat se zavedamo, da svojci pogosto presegajo svoje zmožnosti, da so v stiski in strahu, pa vendar naredijo vse, da ti stojijo ob strani – močni, pozitivni, spodbudni. Bolečine in strahu, ki ju nosijo, skoraj nikoli ne pokažejo. Moj mož je bil stalno trden in moja prava, srčna opora. Niti sekunde nisem čutila, da je zanj to prevelik zalogaj – nosil ga je pogumno in tiho. Šele leta kasneje mi je, na vprašanje »Ali te je bilo kdaj strah, da bom umrla?«, odkrito rekel: »Itak, na začetku čisto do norega …« Takrat sem zares razumela, kakšno breme je nosil in kakšno moč je imel, da mi ga je znal prikriti. Enak strah sta nosila tudi moja starša, brat ter tast in tašča – a o tem lažje govorimo šele zdaj, ko je od zdravljenja že dvajset let.
Čeprav sem bila med boleznijo veliko med ljudmi in v naravi, sem čutila potrebo po pogovoru z nekom, ki je šel skozi isto. Kmalu sem zbrala pogum, začela raziskovati bolezen in spremljati forum Kako živeti z rakom na med.over.net. Skupnost, ki se je tam razvila, je bila odprta, razumevajoča in polna izkušenj. Tega ti domači ne morejo dati – razumljivo, nimajo te izkušnje. Izkušnja drugega, četudi težka, pa prinese posebno moč in občutek varnosti: kontekst, znotraj katerega lažje sprejemaš odločitve in se soočaš z novimi koraki. Izzivov v takšni izkušnji nikoli ne zmanjka, a sčasoma jih sprejmeš kot nekaj, kar pride – in tudi gre.
Če se po eni strani spominjam zabavne situacije, ko sva s prijateljico izbirali lasuljo in se pri tem iskreno zabavali, se po drugi strani tudi spominjam melanholije, upada upanja, vprašanj. Tudi če si še tako energičen in pozitiven, pridejo obdobja, ko te ujame dvom: ali bo zdravljenje uspešno, ali boš preživel, kaj, če se ponovi. Človeško je, da te je strah – in takrat je skupnost res ključna.
Soočanje z minljivostjo mi je prineslo še nekaj pomembnega: odgovor na vprašanje, kdo sem, kaj imam zares rada, kaj me izpolnjuje, koga imam rada in kdo me ne zanima več.
Do bolezni sem naivno verjela, da sem v ospredju jaz. Pa nisem bila. Šele bolezen me je prisilila, da sem se zares postavila v ospredje in se spoznala v najširšem smislu. Razmišljala sem o stvareh, v katerih uživam, zaradi katerih se počutim JAZ, o tem, kaj v meni zbuja zadovoljstvo, veselje, strast. Tega se prej nisem nikoli resno vprašala. V hitrem svetu, ki narekuje trende in vrednoti odnose, sem se prepuščala toku – iluziji, da je to moja pot. Pa je res? Ali za takšno vprašanje res potrebujemo bolezen? Žal pogosto – ja. Potrebujemo življenjski strah, da iskreno pogledamo vase in naredimo spremembe.
Pa spet malo nazaj … Ko tri tedne po prvi kemoterapiji pod tušem »kot iz masla« potegneš še zadnje šope las in se zazreš v golo glavo – ostaneš brez besed. Soočen. Prizadet. Telo zna samo še jokati. A um najde iskrico razuma, ki ti, medtem ko si gledaš v oči, reče: »Tako bo zdaj pol leta, če hočeš, da se pozdraviš. To je pot do življenja.« Krutost gole glave me je obrnila vase. Pogovorila sem se s seboj, se posvetila sebi in naredila velike spremembe. Lahko rečem, da sem začela znova.
Bolezen mi je prinesla spoznanje, da me izpolnjuje povezanost med ljudmi, predanost pomoči in podpori bolnikom, ki hodijo za mano, skupno dobro in utiranje poti skozi ovire, krivice ali omejitve in da temu želim posvetiti del svojega življenja.
Zelo hitro med zdravljenjem sem se odločila, da bom po njem ostala aktivna na forumu Kako živeti z rakom in tako vračala podpori, ki sem jo tam prejela sama. Kmalu se je v meni porodilo še vprašanje: Kaj pa družba potrebuje? Skupnost in družba sta potrebovali glas bolnikov – njihove izkušnje, potrebe, dialog in spodbudo za razvoj. Tako je nastala iniciativa za ustanovitev društva bolnikov z limfomom. Povabili so tudi mene in postala sem soustanoviteljica tega društva. Meni osebno je iniciativa predstavljala ogromno upanje in priložnost za spremembe – ne le za pomoč soborcem, temveč tudi za opozarjanje na pomanjkljivosti zdravstvenega sistema in nujne ukrepe. Nisem bila edina s takšnimi ambicijami. A pot zagovorništva bolnikov smo videli različno, zato sem kmalu našla drugo pot – in nisem bila sama. Spoznala sem moč skupnosti in njene potrebe, potrebe sistema in odločevalcev ter verjela v uresničljivost ciljev. Ko enkrat jasno pokažeš iskrenost in dober namen, vidiš, da nisi sam. Hitro smo združili ideje in energijo enako mislečih z izkušnjo različnih krvnih rakov in z različnimi znanji ter ustanovili Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L.
Naša moč na začetku? Bili smo mladi, z osebno izkušnjo bolezni, z jasnim pogledom na zdravstveni sistem in na korake, ki prinašajo spremembe. Zagnani, pogumni, zavzeti – in iz različnih poslovnih vetrov, zato smo združili neprecenljiva pravniška, marketinška, finančna in organizacijska znanja. Že od začetka smo imeli močno podporo zdravstvene stroke, ki je v nas prepoznala velik potencial civilne družbe za sistemske spremembe in podporo bolnikom.
Naša moč je bilo tudi prostovoljstvo. Zavedanje, da nas povezuje enak cilj in da smo pripravljeni dati energijo za skupno dobro – z vsem srcem in ne za plačilo – je prepletlo naše življenje, misli in nas vodilo do ciljev. Prva velika zmaga je bila medijska akcija za pravico do biološkega zdravila za zdravljenje limfoma ob ponovitvi bolezni. Takrat nova, draga zdravila pogosto niso bila na voljo pri ponovitvi bolezni. To je bila akcija, ki je dala pozitivne rezultate in dostopnost zdravila tudi ob ponovitvi bolezni. Tudi sama sem bila potencialni primer; napovedovali so mi namreč kar 40-odstotno verjetnost ponovitve v dveh letih po ozdravitvi, zato je bil tu še osebni motiv, da se borim.
Pred dvajsetimi leti se v Sloveniji zaradi stigme ni veliko ljudi izpostavilo s svojo izkušnjo bolezni. Bolnike so za prispevke v medijih pogosto snemali v hrbet, glas so jim spremenili, obraze zakrili. Ponosna sem, da sem bila ena prvih, ki je takrat pogumno kameri pogledala v oči. Na novinarski konferenci v okviru akcije za pravico do biološkega zdravila ob ponovitvi zdravljenja sem, skoraj gole glave, polna upanja in z jasnimi sporočili, spregovorila o stiski bolnika in o podpori stroke ter se z imenom, priimkom in obrazom zavzela za zdravila. Mediji so zgodbo pospremili – in prinesla je spremembo. Zame pa je prinesla naslednjih deset let prostovoljnega dela v združenju, ki se je globoko usidralo v moje življenje. Z odprtimi rokami sem zagrabila nove projekte, znanja, dosežke in premike na področju diagnostike, zdravljenja, psihološke in prehranske podpore.
Z vsakim dnem se je jasneje kazalo, kako jasno smo s kolegi začrtali vizijo in kako odločno hodimo. Javna priznanja in objave so potrjevala, da je naš boj tudi boj skupnosti in da naša dejanja odražajo želje bolnikov, stroke in države. Ti dosežki so nam dajali samozavest in zagon. Srčno sem hvaležna kolegom – Brini Žagar, Mileni Remic, Jaki Cepcu, Luki Koniču, Poloni Kumelj, Roku Justinu, Marinki Fojkar, Ajdi Cvelbar Kern, Martini Pinterič in številnim drugim. Skupaj smo slavili zagovorniške zmage, pa tudi naše poroke, starševstva, obletnice – in žal tudi izgubili nekaj dragih prijateljev, ki so soustvarjali našo skupnost, dajali sebe v projekte združenja in pri katerih je bila bolezen močnejša: Tomaž Pokovec, Igor Smolej, Zdenka Izlakar, Mariane Virag Kelenc,… Naj jim bo lepo za mavrico. Hvaležna sem, da sem se lahko od njih učila, z njimi sodelovala in z njimi delila strah, pogum, veselje in zmage.
V prvem desetletju prostovoljstva nisem ugotovila le tega, v čem uživam, temveč tudi v čem sem dobra. Veščine in znanja, pridobljena v združenju, so se sijajno ujele z mojo vztrajnostjo, preudarnostjo, radovednostjo, odločnostjo in ciljno usmerjenostjo. Praktično ves prosti čas sem posvetila programom, projektom, kampanjam, izobraževanjem, konferencam in povezovanju – doma in v tujini. V desetih letih sem prepotovala skoraj vso Evropo in spoznala tudi Ameriko. Tako velikega osebnega in strokovnega razvoja mi ni dala ne fakulteta ne zaposlitev v velikem sistemu. Ko zavestno dojameš, v čem si res dober, srce ne pusti, da bi delal kaj drugega.
Sčasoma sem dojela, da sem odkrila poslanstvo – tisto, zaradi česar se zjutraj dvigneš iz postelje. Presek tega, kar imamo radi in nas izpolnjuje, tega, kar potrebuje družba, in tega, v čemer smo dobri. Po desetih letih prostovoljstva in redne službe sem naredila korak, ki me je hkrati strašil in do konca izpolnil. Odločili smo se za profesionalizacijo v združenju. Zbrali smo sredstva za skromno plačo za prvo leto, jaz pa sem se z zaupanjem – in malo treme – predala finančno skromnejšemu, po vsebini in občutku pa neprimerno bogatejšemu delu. K odločitvi je veliko prispevalo tudi največje osebno darilo: postala sem mama Juriju, moji največji sreči, ki sem ji želela nameniti svoj prosti čas – česar služba + prostovoljno delo v združenju nista dopuščala.
Kmalu za mano sta se v združenju zaposlili še Brina in letos Ajda; zdaj smo tri zaposlene in z ostalo ekipo izvršnega odbora združenja in srčnimi prostovoljci najboljša kombinacija.
Z zaupanjem v strategijo, ki smo jo s kolegi v združenju skupaj začrtali ter z dobrimi odnosi in širino znanja ter pogledov, je prišla tudi »poslovna« uspešnost našega združenja. Sledile so številne uspešne akcije:
- nov hematološki oddelek v UKC Ljubljana;
- sobna kolesa za rehabilitacijo na oddelkih;
- zagon edinstvenega programa celostne rehabilitacije (nazajvzivljenje.si);
- številni podporni programi za bolnike in svojce (npr. posvetuj.se, publikacije, videi, podcasti, L&L Info dnevi, delavnice);
- akcija Daj se na seznam in širitev registra darovalcev KMC (dajsenaseznam.si);
- skupaj z Europo Donno smo izborili pravico do pozabe;
- v nekaj mesecih zbrana sredstva za opremo za napredno CAR-T zdravljenje;
- kredibilno sodelovanje z odločevalci (posvetovalna telesa, projekti, nastopi);
- transparentno delovanje, ki krepi zaupanje bolnikov, stroke, donatorjev in sponzorjev;
- mednarodna aktivnost in prenos dobrih praks.
Brez zadržkov lahko rečem: pokazali smo – in vsak dan kažemo – kaj je zlati standard zagovorništva bolnikov.
V dvajsetih letih zagovorništva bolnikov sem bila kot dolgoletna predsednica in pozneje izvršna direktorica pogosto izpostavljen obraz združenja. Zaradi aktivnega in uspešnega zagovorništva, odmevnih ozaveščevalnih kampanj ter razvoja in izvajanja številnih kakovostnih, inovativnih programov za bolnike in svojce, ki dopolnjujejo zdravstveni sistem, pa tudi zaradi prizadevanj za sistemske spremembe in vzpostavljanja novih bolnišničnih prostorov sem bila skozi leta prepoznana tudi širše. Tako doma kot v tujini.
Večkrat sem bila nominirana za Ime tedna in Ime meseca na Valu 202 ter kar trikrat za Slovenko leta pri reviji Jana. Leta 2021 sva s prof. dr. Samom Zverom od Evropskega parlamenta prejela priznanje in naziv Državljan Evrope za spodbujanje solidarnosti in vseevropskega napredka v obravnavi bolnikov z rakom. A naj poudarim: ta priznanja niso le moja. So priznanja celotni ekipi L&L – sodelavcem in prostovoljcem, angažiranim posameznikom in zagovornikom, ki vsak po svojih močeh gradimo našo skupno moč in uspehe. Moč združenja je odvisna od naše skupne energije in zavzetosti. Zato so vsa priznanja, ki jih prejmem jaz, pravzaprav priznanja nam vsem, ki uresničujemo pot združenja L&L. Ponosna sem na naše skupno delo, zagnanost, znanje in izkušnje, na širino pogleda ter empatijo, ki nas vodi. Smo odlična ekipa.
V zadnjih dvajsetih letih sem skozi delo v združenju spoznala tudi, kaj pomeni moč sodelovanja, povezovanja, vztrajnosti, spoštljive kritičnosti in spoštljivih odnosov. Tako z zdravstvenimi strokovnjaki kot strokovnjaki drugih strok ter odločevalci in mediji. Prav pri sodelovanju z njimi in od njih sem se ogromno naučila. Hvaležna sem jim za izkušnje, znanje, podporo tudi takrat, ko smo skupaj reševali težke življenjske izkušnje in zgodbe bolnikov ali vzpostavljali boljše pogoje zdravljenja ali si skupnimi močmi prizadevali za napredek pri obravnavi bolnikov.
V mojem srcu ima posebno mesto strokovnjak, ki je pomembno pripomogel, da sem našla in utrdila svojo novo pot. S širokim pogledom, vizionarstvom in preudarnostjo je vedno zagovarjal sodelovanje stroke, bolnikov, odločevalcev in medijev. Naše združenje in podporne programe je nesebično podpiral – s svojim časom, znanjem in človeško toplino – ter nam stal ob strani tudi s kritičnim nasvetom, kadar je bilo to potrebno. Z največjim spoštovanjem ga imenujem oče slovenske hematologije in – v dobrem smislu besede – tudi oče našega združenja. Večkrat se je osebno izpostavil v dobro bolnikov, znal povezovati interese različnih deležnikov in je skupaj z angažiranimi kolegi dosegal pomembne strokovne in sistemske premike. Meni osebno je dal veliko znanja, usmeritev in poguma za učinkovito zagovorništvo bolnikov ter trajno zaznamoval moje poslanstvo. To je prof. dr. Peter Černelč, upokojeni predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana – izjemen strokovnjak in dober človek.
Danes o bolezni ne razmišljam več veliko. Pogosto pa razmišljam, kaj mi je dala. Ne le priložnosti, da živim naprej – dala mi je opomin in priložnost, da živim sebe. Da se srečam s sabo, se poznam in se umestim v skupnost na način, ki je izpolnjujoč, ploden in koristen – zame in za druge. Dala mi je pogum, da se izpostavim, da se borim za to, v kar verjamem; samozavestno in trdno stojim na tleh, pripravljena na nove izzive in nova premikanja mej.
Ko se spomnim trenutka, ko sem zrla svoji goli glavi v oči – prestrašena, ranljiva – sem si neizmerno hvaležna, da nisem obupala, temveč sprejela strahove, poslušala okoliščine in krenila na pot. Strah je rodil priložnosti za rast. Te so rodile nova znanja in vztrajnost. Vztrajnost je rodila pogum. Pogum je rodil odločnost in pripravljenost izpostaviti se. Vse skupaj je rodilo samozavest.
In samozavest je rodila občutek, da sem uspešna, da me spoštujejo in da je moje ime danes sinonim za kredibilnost in dobro vodenje organizacije bolnikov. Če strnem: izkušnja bolezni in takrat življenjski strah sta rodila Kristino, ki je uspešna, zna postaviti meje, na življenje gleda bolj lahkotno, reagira preudarnejše – in že dvajset let živi sebe. Kristino, ki zadovoljno in pogumno zre v nove izzive. Zdaj to ni več gola glava, zdaj so to »vsakdanji« izzivi zrelih let po petdesetem: biti mama odraščajočemu sinu, skrb za ostarela starša in dementnega tasta, ki brez naše pomoči ne zmorejo dneva. Mnogi bi temu rekli »najtežje obdobje«, jaz pa ga sprejemam odprtih rok. Vesela sem, da lahko in da zmorem. Čeprav zvečer utrujena padem v posteljo, tega ne dojemam kot žrtvovanje – ampak kot še eno radost življenja. Tudi v najtežjih trenutkih vidim sebe in čutim, kako me ta dejanja izpolnjujejo ter gradijo moje največje kvalitete: da probleme spreminjam v izzive in da na vsak izziv odgovorim z dejanji, usmerjenimi v cilj – v dobro mene, mojih domačih, bolnikov in družbe.
In kaj je največja sreča vsega skupaj? Zdravljenje mi je »skurilo« jajčne celice – in tako sem uresničila še eno poslanstvo: pred 13 leti sem postala mama posvojenemu sinu. Niti za trenutek mi ni žal, da nikoli nisem bila noseča in rodila. Če ne bi zbolela, ne bi postala mama prav njemu – tistemu, ki je v moje in naše življenje prinesel poseben smisel in dodatno motivacijo za življenje in delo.
Imam pa tudi povsem sebične, otroške želje in cilje. Ko bom »velika«, bom pela v zboru. In bila radijska voditeljica s svojo priljubljeno oddajo. In ko bom »velika«, bom še naprej živela svoje poslanstvo.
Pogosto me vprašajo, ali lahko preobrat naredimo kar jutri zjutraj – zavestno, brez bolezni, zgolj s pogumom za spremembo, se preprosto odločimo za tisto, kar imamo radi in nas izpolnjuje? Hm, verjetno težko. Za velike korake potrebujemo močne impulze – pozitivne ali negativne. Naj bodo vaši pozitivni.
Želim vam, da vam za iskanje poslanstva ne bo treba skozi hudo bolezen. Vsak izmed nas ga ima. Moje je zraslo iz strahu, negotovosti in bolečine – danes pa je moj vir moči. Vaše je morda že za ovinkom in čaka, da mu stopite naproti z odprtimi rokami. Naj ga dosežete – zadovoljni, srečni in polni sebe (v najboljšem smislu besede).
Morda bo moja zgodba komu spodbuda na poti zdravljenja. Morda bo koga opogumila, da se pridruži skupnosti, se aktivira za dobro drugih in odkrije podobno izpolnjujočo pot, kot sem jo našla sama. V teh dveh desetletjih sem spoznala, da nas lahko težka izkušnja – če ji prisluhnemo – usmeri k tistemu, kar nas zares izpolnjuje.
