Pogum, vztrajnost in podpora
Naša Babi pravi: »Slaba novica… Toda zdaj se bomo borili!!!«
Po prijateljskem zdravniškem komentarju: »To ni nič tragičnega, to se DA premagati, le trajalo bo«, naša Babi pravi II: »Možnosti so boljše kot 0 – torej o slabem koncu sploh ne razmišljamo, temveč delamo in verjamemo v ozdravitev!«
Zgornje izjave sem slišal od svoje mame, 15 minut po tem, ko sem ji po telefonu sporočil diagnozo. Stal sem pred Onkološkim inštitutom, na bregu Ljubljanice in s strahom razmišljal, ali so to moje zadnje poletje, zadnja tekoča voda, ki jo gledam, zadnja drevesa in zelenje okrog mene. Zadnja?!
Pod vplivom diagnoze, kot da bi spil steklenico žganja, sem sedel in napisal sms sporočilo veliko prijateljem, pa tudi družini. Tisti trenutek se nisem zmogel pogovarjati. Diagnoza: Burkittov limfom. RAK. V meni! Pri 39-ih letih.
V mislih sem se poslavljal od življenja in obenem videl vso bujnost okrog sebe, kar naenkrat sem opazil vse ljudi, ki jih imam rad in ki imajo radi mene. Misli so se začele vrteti v drugo smer – vredno je! Vredno je narediti vse, kar zmorem, kar zna medicina, kar zna alternativa. Vse, kar je treba, da bom spet zdrav, da bom lahko živel, delal, pomagal, ljubil. Da bom lahko ljudem, ki jih imam rad, jih cenim in sem rad z njimi, povedal, da bom z njimi… In to še dolgo.
Vse to se je kuhalo v meni, ko je začel zvoniti telefon. Izrazi podpore, strahu, negotovosti in odločnosti, ki jo je zmogla mama, potem ko se je pošteno zjokala. Ta odločnost se je začela širiti tudi na druge – in nazadnje tudi name. Med drugim me je poklicala tudi kolegica, ki ji je bilo jasno, da potrebujem nekaj normalnega in malo miru – povabila me je k sebi na kosilo. Medtem ko je ona kuhala, so mi med sedenjem na balkonu po glavi plesale misli. V vsej zmedi je prevladala odločnost – VSE, KAR JE TREBA – in to takoj!
Naslednji dan sem prišel v bolnišnico na sprejem za operacijo. Sledile so priprave, kontrole, živčnost. Naslednji dan operacija, zbujanje v meglicah, družina na obisku… Četudi jih sploh nisem dobro zaznaval, sem vedel, da so blizu. Delovalo je pomirjujoče. Okrevanje doma, dodatne preiskave in strah… Ter priprave na vrsto kemoterapij. Pri vsem je pomagala misel: »Nič ni slabše kot umreti!« Vse bom zdržal, vse igle, naprave, rane, vnetja, preiskave – vse!
In sem. Vsaka mala zmaga je štela. In tudi male strahopetnosti, kot so bile razne protibolečinske tablete, kdaj tudi takrat, ko morda niso bile nujne.
Ko sem uspel po 72-ih urah prejemanja kemoterapije v žilo (tako je, nekatere so tudi tako dolgotrajne) vstati iz postelje – Zmaga!
Ko sem uspel priti do stranišča in opraviti, kar sem se namenil, brez pomoči – Zmaga!
Ko sem uspel brati 20 minut, ne da bi mi knjiga padla iz rok in bi zaspal – Zmaga!
Ko sem uspel pojesti bolnišnično kosilo – Zmaga!
Ko sem uspel vmes priti domov in sesti na vrt – velika Zmaga!
Ko sem ugotovil, katera hrana mi ustreza in je zdrava – ter jo uspel pojesti – Zmaga!
Korak za korakom, dan za dnem, mesec za mesecem sem le odšteval dneve do zadnje predvidene kemoterapije, ki pa se je kar skokoma bližala. Bolj kot sem se osredotočal le na uspešno in zadovoljno preživetje vsakega posameznega dne, bližje je bil konec zdravljenja.
Vsa podpora družine in prijateljev je bila bistvena. Praktično vsakodnevni obiski, telefoni, sms sporočila, ko nisem mogel govoriti, so odvzeli moč temnim mislim. Celo obiski 96-letne babice, ki je prinesla sveže tortice, ki sem jih lahko in rad pojedel, so dajali obilo spodbude. Ko sem bil res v slabem stanju, nezmožen govoriti zaradi vnetij v ustih, plavajoč med opiatnimi meglicami, so mi hodili brat. Mama ali sestra sta sedeli na postelji in mi brali zgodbe, poezijo – karkoli. Glas me je zadrževal, bodril in mi dajal pogum. Mali nečak mi je hodil razkazovat svoje igrače, oče je urejal stvari, bil je blizu in se pogovarjal z menoj, spet kdo drug je sedel zraven mene in me držal za roko ali nogo. Ni bilo veliko, a zame je bilo ključnega pomena. Vsakodnevna vez z življenjem, vsakodnevna spodbuda, da se kmalu vrnem in zaživim.
In tako je prejšnji mali zmagi sledila naslednja mala zmaga, vse dokler nisem nekega dne na pregledu zaslišal naslednje besede: »Čestitam. Kot kaže, je remisija dovolj močna, da lahko končamo z zdravljenjem.« Od vseh čustev sem v grlu začutil velik cmok. Še tega ne vem, ali sem se uspel zdravnici zahvaliti. Če se nisem – pa četudi sem se –, se na tem mestu še enkrat zahvaljujem zdravnikom in sestram Onkološkega inštituta za moje življenje. Hvala!
Rad bi povedal le to, da se da preživeti. Da je treba imeti voljo in razlog za življenje, vsem svojcem pa bi rad povedal tudi to, da bodite blizu vaših obolelih. Potrebujejo vas tudi takrat, ko ne veste, kaj reči, ko ni kaj reči, ko ste žalostni in ko ste veseli. Ko ste prestrašeni ali pa ko so prestrašeni oni. Zadostuje roka na ramenu, pripovedovanje šal, razglabljanje o tem, kaj boste kuhali za kosilo – kajti vse to so vezi z življenjem. Občasno pa koristi tudi odkrit pogovor o vsem, kar smo skrivali drug pred drugim. O tistem, s čimer smo čakali na starost, na »primeren trenutek«. Ta trenutek je zdaj.
Med boleznijo in zdravljenjem sem ugotavljal, kaj mi manjka, kaj si želim in kaj naj bo drugače. Ugotovil sem, da ne želim spreminjati nič velikega, samo nekaj malenkosti – spet sem se želel ukvarjati z nekaterimi športi, si vzeti več časa zase in za »svoje«, nisem se želel več odzvati na vsako malo neprijetnost v službi in nadvse sem želel uživati v vsakem trenutku.
Zdaj tako – v glavnem – živim, vam pa želim, da bi počeli podobno. Občutek je dober, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Vsi lahko že jutri umremo in edina rešitev je živeti polno in smiselno že danes. Najsi smo zdravi ali bolni.
Srečno!
Rok Justin
